WuLiMedicine – pot k sebi

Ljudje smo mnogo več, kot smo vajeni opaziti. Vse, kar po navadi zaznavamo, je fizično telo in orodja, s katerimi pretežno količino časa operiramo, je naših pet okrnjenih čutov – vid, sluh, okus, voh ter tip.
Kako daleč lahko vidite? Preko gozdov in vrhov do morja? Ali lahko vidite v srce človeka, ki ga imate radi, morda v bolečino organa neznane osebe ali v eno prejšnjih življenj, da razumete konflikt, ki je v tem trenutku pred vami? Kako globoko v sedanji trenutek lahko vidite?
In kaj slišite? Morda lajati sosedovega psa ponoči in budilko zjutraj, zaznate nežen tresljaj tesnobe v glasu prijatelja, slišite oddaljeno vodo, če prislonite uho na tla Zemlje ali slišite šepet sinhronega vibriranja vesoljne resonance? Slišite svoje najgloblje želje?
Kako okušate? Slano, sladko, pekoče – ali začutite polnost prane, ki se pretaka po soku svežega sadja? Poznate okus blagoslova? Si privoščite najslajše grižljaje življenja?
Zavohate strah? Zrak okoli brstečega grmovja? Poznate vonj božje prisotnosti? Dihate polno?

In ko tipate, se lahko povedete skozi kožo do mišičnih vlaken, začutite strukturo kosti ali segrejete organ z dlanjo, pogreznjeno skozi plasti? Dovolite telesu vedeti, da je sveto.

Najpomembnejše vprašanje pa je – kje ste si postavili meje in s kakšno ravnijo bivanja ste se zadovoljili? Koliko od Življenja si sploh upate vzeti? Kozmos nam je dal čudovito priložnost učenja, tudi skozi WuLiMedicine Metodo in vsak dan nam jo vdano, znova in znova ponuja. Sleherno jutro imamo možnost, da se odločimo za najpomembnejši dan našega življenja in opustimo omejitve, ki teptajo edino slavo, ki je vredna Življenja: Človek, ki polno biva.


 

Nismo le telo, smo snop svetlobe, ki se lomi skozi prizmo telesa, ter tako posedujemo vse lastnosti svetlobe. Smo časovno in prostorsko vseprisotna bitja, um lahko pronica skozi še tako gosto temo in jo razsvetli do zadnjega kotička. V času, ki je poln strahu, živimo pravzaprav na “pavzi”, čakamo na okoliščine, ki bodo dovolj “varne” za korake, ki si jih želimo narediti.

Da bi pretrgali začaran krog, v katerem bivamo le napol, je treba sprejeti slednje – materialna varnost, po kateri vsi tako zavedno ali nezavedno hrepenimo, je iluzija. Hiše zgorijo, reke najdejo nove struge in gore se krušijo v doline. Na kaj bomo torej pripeli našo varovalno zanko? Na edino, kar lahko spoznamo – NASE.

WuLiMedicine Metoda je le nadpomenka za »navodila za uporabo sebe«. S tehnikami in znanjem se prizemljimo, se vrnemo v bazo lastnega obstoja, da lahko kar najkvalitetneje izpolnimo pot dharme in sledimo svojemu namenu.

Kdo lahko bolje živi nas kot mi sami? In kot delček sestavljanje smo sebi dolžni, da se udobno namestimo v svojem prestolu, zavibriramo z vso jasnostjo našega pravega tona ter simfoniji vesolja dodamo unikaten, neponovljiv inštrument – Sebe. Z gotovostjo lahko rečem, da ni boljše “naloge” in bolj utemeljenega razloga za delo na sebi tudi ne.

Ko sprožimo procese samozdravljenja, se počasi, korak za korakom in v našem lastnem taktu začne odvijati proces rasti in celjenja – telesnega, duševnega in duhovnega.
Namen WLM Metode je, da skozi čas postanemo bolj jasni in predvsem samostojnejši. Hkrati se nam izpred oči duhá odstre koprena priučene ga strahu in uvidimo, da smo VARNI. Vedno smo VARNI. Vesolje skrbi za nas kot najbolj čuječ starš in nas razvaja tako, da nam priskrbi vse, kar si želimo, še preden se tega sploh zavemo. Zato moramo razvijati posluh zase in ukrotiti pobezljan tok negativnih misli, saj krojijo naš svet. Zato – pazite, kaj si želite, ker se lahko uresniči, ter mislite le najboljše in brezmejno.
Smo projekcija Kozmosa, vesolje v malem, saj smo žarek sonca in vso znanje, ki sploh obstaja, pravzaprav že vsebujemo. Na dosegu rok imamo znanje in orodja, ki nam lahko pomagajo podirati zidove, da bomo hodili po svetlem. Svetloba sonca je zaslepljujoča, a zaslepi le tistega, ki je predolgo taval v temi. Če mu zaradi strahu pred spremembami in neznanim obrnemo hrbet, bomo še naprej gledali sence. A ko mu ponudimo obraz, vidimo zlat soj v vsem, kar nas obkroža.

Zveni preprosto in tudi je. Čudeži niso tako redki; le videti jih ne znamo na vsakem koraku. Z obujanjem starodavnih znanj, predstavljenih na “novodoben” način, odpiramo um in srce kvalitetnejšemu bivanju in višanju sposobnosti naših čutov. Takrat postane »čudež« način življenja in mi ustvarjalci v neomejenem peskovniku možnosti. To je to, čemur sama pravim »uporabno« znanje. To nesemo s sabo skozi dimenzije časa in prostora.