GRIŽLJAJI ZA DUŠO

Kot je že dragi Menart dejal,

“…in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.

Vedno znova in znova, po neštetih korakih, spoznavam, da sem na mestu in da se ni premaknilo nič – le razširimo se za tistih nekaj vdihov, v katerih smo mislili na Celoto, ne le nase. In vedno znova življenje potrjuje staro modrost, da je vse že ustvarjeno, medtem ko mi komaj odpiramo oči in se kobacamo na noge kot otroček, ki še vedno lovi mamino krilo za ravnotežje in misli, da je ustvaril stopnico, na katero se je povzpel. In bolj ko se predajamo svoji majhnosti, bolj nas blagoslavlja širina milosti, zaradi katere – kljub svojemu minljivemu telesu in tavajočemu umu – doživimo še en dan.

In bolj ko se odpiram, bolj duša pije,

dlje ko hodim, bolj pot se vije.

Vedno manj sanjam in vedno bolj sije

lepota resnice, lepše od iluzije.

pero

Prav vsak ima svoj vir sladkosti –

eni v širni poeziji, drugi v peki, tretji v hosti.

Eni pač v vsem skupaj in tistim je najhuje… za norega ga imajo, ki ves čas praznuje!

 

Tina